Srečal sem ga, je sedel na klopi,
starec kruh je v neko reč pomakal,
krmil ptico in pohlevno čakal,
v parku je bilo, ob stari lopi.
Impresija, tisti hip pomislil
sem ob srečanju, ko sem ugledal
nekaj, česar nisem se zavedal,
nekaj, kar sem raje vstran potisnil.
»Hej, mladenič,« me je ogovoril,
»je morda odvečen kak kovanec?«
Vprašal je osramočen neznanec,
vidno, da težko je to stvar storil.
Nisem klošar, delal sem vso dobo,
polnih štirideset kot žena,
pa ni penzija dovolj nobena,
poleg tega še plačujem globo.
Kakšno globo, vprašal sem gospoda,
ki na klopi v parku krmi ptico,
mi v obraz navrgel je resnico,
globa, to da lastna je zabloda.
Glej, ga, kako hitro vse pozoba,
brž pogovor je drugam obrnil,
in potem vse v kratko misel strnil:
»Krmil bom do konca dni goloba.«
