Sto se let po smrti skoraj
naš avstrijski ljubi cesar,
prej meneč se za ničesar,
dol ozrl je od zgoraj.
Cesar ta, Frančišek Jožek,
v glavnem s sabo meditira,
ga nihče ne komandira
in v noben ni vključen krožek.
Saj cesarju ni do družbe
kot so Adolf, Josip, Mao,
sam poišče si zabavo,
izogiba se okužbe.
Ko na Zemljo se ozira
v vsej cesarski on osami,
čudna glasba ga premami,
kdo tam spodaj paradira?
Laibach da je tisto spodaj,
neki angel zašepeče,
glej, od hrupa vse trepeče,
kot potres že navsezgodaj.
Cesar Laibach pač pozna,
tam je velik bil potres,
pomagala pa zares
mestu vsa je Avstrija.
Sam tedaj je bil vladar,
Laibach mnogo vsem dolguje,
še celo dežele tuje
zanj so zbirale denar.
So medtem se premaknile
mnoge meje in države,
kdo poznal bi vse menjave,
ki so doli se zgodile.
»Čudno, vendar,« cesar pravi,
Laibach ni tam kot nekoč,
Kranjsko še prekriva noč,
hrup pa je kot na zabavi.
»Vidim vse kakor na dlani,
kot da bil bi beli dan,
Laibach torej ni več tam
kakor prej, se ve – v Ljubljani.
Nič cesarju ni več jasno,
naj se še tako napreza,
lega mesta ne ustreza,
ropotanje pa je glasno.
Nenavadne uniforme
so igralci si nadeli,
le od kod so ti se vzeli,
čudne norme, čudne forme?
Pesmice prav nič pohlevne
na paradi ne zvenijo,
kot zabodene strmijo
vse v en kot oči poševne.
In cesarju se dozdeva:
Laibach se je bil prestavil,
se na vzhod medtem odpravil,
s karto v roki to premleva.
Premaknila se je meja,
zdaj dognal je cesar končno,
Laibach našel mesto sončno
je v deželi Nord-Korea.
