Sraka končno je le nastopila,
kot da bi imela konferenco,
pač tiskovno, hkrati pa demenco,
nič se ni nastopa veselila.
Kaj če vpraša tam jo kdo po kraji,
koliko je komu odtujila,
kaj če zberejo se dokazila
in med njimi kakšno o utaji.
Ko začeli so jo spraševati,
migala zgolj s kuštravo je glavo
in mežikala si kot za stavo,
ni na mestu mogla več obstati.
Da golob je, ptica miroljubna,
nak, s to finto več ne bo uspela,
v novo laž se sraka bo ujela,
ki bila bi zanjo zgolj pogubna.
Kaj potem tatinki je storiti?
Da ukradli so identiteto
ji Balkanci, to je preživeto,
itak ni mogoče nič več skriti.
Ko imela ni več kaj dodati,
je napadla kar televizijo,
češ, poglejte ta komplot, režijo,
mene, srako, hočejo v koš dati.
Ni izpadla ptičica pogumna,
ampak bojazljiva in nezrela,
v lastno past se sraka je ujela,
če pa je tako zelo neumna.
