Izbrana pesem

pravičniška o nekdanji varuhinji
Vlastimir Gnusgóflar - VARUŠKA
28.03.2021
 
Zgodba tale ni otročja,
kakor tudi nič ni smešna,
ni dovtipna ne pregrešna,
ampak le na moč kokošja.
V svetu ptičjem se dogaja,
a je vse kot pri ljudeh,
mine te poslednji smeh,
ti vseskozi dih zastaja.
Za vse vrste ptičk in ptičev,
da postav bi se držali,
v roke so kokoški dali
varuštvo pravic mladičev.
Zo kokoško prava čast,
da se varstvo ji zaupa
ona pa povsem brez hrupa
prisvoji vso stvar si v last.
»V lasti moji so pravice,«
milo po kokošje čivka,
slišati je kot srhljivka,
ko uči kokoška ptice.
Ko zapoje prav visoko,
vse na istem tonu enem,
mnenja daje ko obenem,
se zamislil boš globoko.
Misli sicer ni globokih,
ko bo zažgolela glasno,
brž postalo ti bo jasno,
da na temeljih širokih.
Ko žgoli kot mila jera,
vse na eno isto struno,
čivka, kot je oportuno,
saj jo vodi kariera.
Našla take bo rešitve,
da za ptičev pamet zdravo
odpove do konca pravo,
iz pasti ni več rešitve.
Če piščanec staršev nima,
po kokoškini trditvi,
lastni njeni razložitvi
ga pobere ostra zima.
Da piščančka bi vzgojili,
starim staršem ne zaupa,
še pomisliti ne upa,
kaj lahko bi z njim storili.
Ker piščanček ni lastnina,
po kokoškinem mišljenju
zanj najbolje bo v življenju,
da drži se petelina.
Če sta petelina dva,
za piščančka bo tem bolje,
saj je stvar svobodne volje,
da ga vzgajata oba.
Dve kokoši kot rejnici
bo rešitev idealna,
to lahko bo praksa stalna,
zadoščeno s tem pravici.
To kokoška premišljuje,
vsega glásno ne izdavi,
so pravila še v pripravi
teh pravic, ki jih varuje.
Kmalu vse izvedel boš,
ptič ubog, ujet si v pasti,
ko ima te v pesti, v lasti
ta notorična kokoš.
Nazaj
VERZIFIKATOR
Ljubljana, Slovenija