V ulici imamo gizdalina,
vozi naokrog se z limuzino,
plačal, pravi, zanjo je carino,
da zadeva sliši se bolj fina.
Nič ne dela, kakor ptič na veji,
kot golob sosesko onečedi,
kadar ga imamo v svoji sredi,
kadar ni v tujini na turneji.
Kam zahaja? Nekam v Sredozemlje,
na največji otok, kjer se zbira
takšna kasta, kjer lahko grupira
s svojimi se, se igra podzemlje.
Od prihrankov da živi, se hvali,
ne od dela, ki ga itak nima,
šefa le naziv ima in kima,
saj ste ga doslej že prepoznali?
Da še ne? Izgleda, kot lasuljo
da bi nosil, a iz naftalina,
ljuba mu je družbena lastnina,
s svojo ko okoli gre vlačuljo.
Za prihranke, pravi, da potuje,
kot rečeno, ne živi od dela,
svojska gizdalin ima načela,
materialno mu je blizu tuje.
Naj prihranimo vam sporočilo,
v naši ulici kaj z gizdalinom
kakor s kajlo, cvekom ali klinom
se bo nujno, prej ko slej zgodilo.
Ko ne bo se pravi čas odstranil,
mu prihranjen bo tedaj nasmešek,
ulični mu zbor bo dal pospešek,
ki posebej zanj ga je prihranil.
