Po rdeči progi sprehodila
se je sraka, krilila je s krili,
kakšni so nagibi jo vodili,
niti najmanj ptička ni prikrila.
Dirigirala je, poskočila
še pred tiči, ki so postrojeni
stali v vrsti, v ptici izgubljeni
videli odkrita sporočila.
In potem se naglo je vzravnala,
odpovedala so krila njena,
nič zato, je ne zanima cena,
se je kar z letalom v svet podala.
Odletela sraka je na tuje,
da še tam o njej se glas razširja,
se z elitno ptico jo primerja,
a bilo je z vtisom le še huje.
Čivknil je vodeb, ki prepoznavna
prav tako pri nas zelo je ptica,
kljunorožec rdečkastega lica,
kakor njega slika je pojavna.
Svoje je vodeb povedal sraki,
jo analiziral prav natanko,
med vrsticami dejal je, zanko
da si je nadela nad oblaki.
Je povedal kar prizanesljivo,
sraka leta da vse previsoko
in pod njo da je zelo globoko,
kamor treščila bo dokazljivo.
Zdaj se sraka na vodeba spravi,
češ da smrdokavra jo je žalil,
ni je kakor drugi čislal, hvalil,
besno policiji ga prijavi.
Naj ukvarja z njim se policija,
pa tožilstvo, slednjič še sodišče,
sraka zase zadoščenje išče,
prosto po vodebu: srak norija.
