Na kmetiji pri Golobu v vasi,
ki bila naj bi nadvse napredna
in v svobodnem kmetovanju zgledna,
vse odvija se jim prepočasi.
Grunt ostal jim je brez gospodarja,
saj ni zdajšnji čisto za nobeno,
še najmanjšo rabo, narejeno
nič, pa jim zmanjkuje že denarja.
Kar naj lani bi že posejali,
letos dalo ni plodu ne cveta
in za žetev kančka ni obeta,
praznih rok tako bodo ostali.
Da rešuje renomé kmetije,
gospodar prestavlja zdaj mejnike,
z njimi tudi stare spomenike,
ko namesto žetve vse mu gnije.
Se domislil je rešitve druge,
se po njo zatekel h komisiji,
v samolastni vodi ki režiji
kreatura hlapčiča jo – sluge.
Sluga ta, ki mu je hlapčevanje
v krvi, drugega ker ne obvlada,
in po komisiji se preklada,
naj bi reševal neznosno stanje.
Sile skrajne sluga zdaj napenja
v upanju, da grunt prej ne propade,
trohica ostala mu je nade,
svet programski urno da zamenja.
Svet programski? Mar lahko rešuje
se propadli grunt s tem, razvalino?
Ah, seveda ne, Golobovino
hlapec zgolj programsko uničuje.
Pravi, da zadevo bo razrešil,
mesec vsak, postopoma, odločno,
ko sejal bo sluga, kratkoročno
s tem bankrot Golobov bo pospešil.
