Je prijazen, nasmejan možiček,
ki pred vrati v hišo vas sprejema,
v belo, in ki plašč z ramen vam snema,
bi Francozi rekli Lepi striček.
Je prijazen, telefon dviguje
in letalske lete pridno spremlja,
koliko zgubljenega ozemlja
danes je, v pogovorih sprašuje.
Je prijazen in močno dovzeten,
kje so telebani, ga zanima
in naprej poroča, da bo zima,
na način pocukrano prijeten.
Je prijazen, ves lebdi nad tlemi,
da ne veš, je pravi, je umeten,
zdi se ti docela popredmeten,
goste ko iz hiše ven pospremi.
Je prijazen, vse je zanj le vaja,
ni problema, vneto zatrjuje,
kaj bi vtikal se v težave tuje,
drža prav primerna za lakaja.
Je prijazen, se smehlja zmedeno,
in samo obotavljivo kima,
ko povejo mu, da Hirošima
mesto na Japonskem je zeleno.
Je prijazen, mu pogled ni raven,
striček Džou-Baj-Dén se imenuje,
ves čas anamnezo zanikuje,
da sindrom je vietnamski zaznaven.
