Štirinajsti julij se praznuje,
ne le pri Francozih, ki že davno
padli so pod giljotino ravno,
širi praznovanje se na tuje.
V glavnem mestu je provinc nekdanjih,
ljudstva kjer prebivajo ilirska,
dvignjena zastava pionirska,
ljudstvo rešeno je muk vsakdanjih.
Padla namreč končno je Bastilja,
ta trdnjava vsa reakcionarna,
kjer vrtijo sredstva se denarna
bajna, da se z njimi še postilja.
Ta trdnjava blizu kolodvora
vir bila je zlobnega početja,
saj iz njenega se je zavetja
slišalo: »Svoboda – nočna mora!«
Slišalo se je, da po deželi
koruptivnost vidno se razrašča,
da Bastiljo klika si prilašča,
glavni da so v njej postali beli.
Hišo so od znotraj naskočili
tisti, ki bolelo jih pluralno
je od nekdaj, vodstvo zmagovalno
zdaj so si po meri ustrojili.
V eno smer gre vse in to preudarno,
padec je Bastilje le začetek,
ko še izstreljen noben ni metek
za svobodo revolucionarno.
Revolucija se nadaljuje,
zoper vsa ravnanja koruptivna
ve se, da ne bo več permisivna,
nove padce se že pričakuje.
Padalo da se bo na obroke,
pravijo, vse v znani isti smeri,
preštevilni spet bodo primeri,
lastne ko se žrlo bo otroke.
