Je priplavala, šla ven iz vode,
iz Ljubljanice, rjave brozge,
mislil bi, da tam posluša drozge,
ko tako v oči s pojavo bode.
Zleknila grdo se je na bregu,
drozgov poslušala ni, iskala
nekaj drugega je, ko obstala
je kot zlomljen gaber v lanskem snegu.
Se ozirala je za golobom,
on del namreč njene je prehrane,
tam ob reki, v jedru se Ljubljane
je kazala, ni bilo pred Robbom.
Kot rečeno, v vode svinjariji
našla je svoj dom, da tam razsaja
v upanju, da komu še ugaja
v svoji nravovarstva polomiji.
Saj ni nravovarstvo! Za naravo
se zavzema bitje to moteče,
tujerodne vrste vir so sreče
zanjo in bogastvo tisto pravo.
Ko pretegne se in se usloči
že desetič tam ob motni reki,
veš, ni nutrija, le po obleki
se od te vsaj za spoznanje loči.
