Neslo je, razbijalo, norelo,
voda strahovito vsa prelita,
reka podivjano valovita,
on pa gledal je samo debelo.
Rekli so mu, hej, golob, nevarno
kar takole je vendar sedeti,
je na veji moč celo umreti,
kaj tako se vedeš malomarno!
Je zagrulil, zahrhral v odgovor,
nisi vedel, kaj je tisto zgoraj,
bi celo ga razumeli skoraj,
ko ne slišati bi ta pogovor.
Se takole ptič je pogovarjal,
da za varnost vse bo poskrbljeno,
da zavetje je zagotovljeno,
večni krivec pa bo odgovarjal.
Drugim ptičem je delil ukaze,
jutri da na veji se dobijo,
ko se vode končno umirijo,
same puhloglave prazne fraze.
Veja, rekel je, nam bo zavetje,
tja do grla pač ne seže voda,
takšna je golobovska usoda,
varno vse njegovo je početje.
Ena skrb le daje ga poleti,
da dežjá bi pljusek ga premočil,
pravočasno da bi ne odskočil,
da ne mogel bi več odleteti.
In tako prispeli smo do sklepa,
ko se razbesne nevihte silne,
kakor zadnje bilke odrešilne
naš golobček veje se oklepa.
