Je prišla na travmatologijo,
čisto sama, saj bilo ni zloma,
tekla skoraj ves čas je od doma,
vpila, noter naj jo brž spustijo.
Kaj narobe jo, so jo vprašali,
saj bilo ni videti poškodbe,
pa natresla je zdravnikom zgodbe,
da bi jih drugje z lučjo iskali.
Na travmataloško da prišla je,
ker v soseščini so travme mnoge,
ona se zavzema za uboge,
vse kar more, vedno zanje daje.
So nasilje, laž, samoprevara
tisto, travme hude kar povzroča,
situacija je strašno vroča
in poškodba desetletja stara.
Ve se, kdo nasilen je, pokvarjen,
je zato prišla, da se pomaga,
travme končno vendarle premaga,
saj je zanje kakšen lek ustvarjen.
So vprašali jo, kdaj se začelo
vse je skupaj, in je izstrelila,
da bil marec osmi je, storila
pa da zdaj bo plemenito delo.
Rekli so, mi smo dežurna služba,
vi pa dolgotrajne terapije
ste potrebni, da iz te manije
pridete, gospa Slovenska Družba.
