On je on, o tem ni niti dvoma,
ni potrebno ga opisovati,
niti kakšnih mu nadimkov dati,
znan je dobro po tujini, zdoma.
In oné prišlo je od nikoder,
tudi ni se vedelo, kam hoče,
le da njega, reklo je, več noče,
ta svoboden je, so rekli, moder.
Ta oné naenkrat ni bil tisto,
kar v resnici je, saj naredili
so za nekaj ga in vse prikrili,
da oné bi delovalo čisto.
Priletelo v zgodbo je nenadno,
zaplesalo je povsem brez stila,
je izraz svoboden, ves čas vpila
so občila, tudi retrogradno.
Ta oné bi njega kar odpravil,
v penzijo poslal, češ kaj boš, stari,
jaz oné sem mlajši, daj, podari,
mi karizmo, vse na to je stavil.
S tabo se, se ve, ne bom pogajal,
niti pogovarjal, saj svoboden
sem v dejanjih kot ptič samoroden,
s takim je avtoriteto grajal.
Kar prišla je preizkušnja huda,
da oné je v blatu obtičalo,
več iz vode silne ni se dalo,
pa če stalo je premnogo truda.
On priskočil je, podala roka
sama se je, v hipu je storila
vse, da le onéta je rešila,
skrb, usmiljenje pač do otroka.
Ni otrok več, je oné odrasel,
so trudili zdaj se dokazati,
v prazno, saj se mora žal priznati,
v vodi kdo do gležnjev ni dorasel.
