Črni Marko spet se je pojavil,
ko so nanj povsem že pozabili,
glej ga zlomka, v fokus so dobili
ga naenkrat, sam se tja je spravil.
Ves opešan, posušen in črn,
zdaj se slikati je dal z očali,
rožnatega panterja so dali
sliko, nabodénega na trn.
Nek se ga reporter je usmilil,
ko imel nobenega ni štofa,
mislil si je, naj pa Marko šnofa
malo spet, saj se mi sam je silil.
In humor je črni Marko stresal,
vsaj tako je mislil pač sam zase,
da pozornost bo pritegnil nase,
slabo voljo če bo le otresal.
Jo otresal je na črno vižo,
ki poznamo jo iz prejšnjih časov,
ko je Dolfe eden bil od asov,
ki so širili te vrste grižo.
Kar uničil bi demokracijo,
novo, vse, kar mu smrdi, ker rdeče
ni dovolj in leglo je nesreče,
takšno širi Marko histerijo.
Ne bilo bi fer, je sam pristavil,
ne bilo bi skladno žal z ustavo,
a bilo uničenje bi pravo,
zanj bi se ta hip povsem postavil.
Še reporter zmajeval je z glavo,
ta da črn je bolj od hudiča,
pa čeprav se le po rdečem driča,
da za rep ujel bi lastno slavo.
Našla sta se skratka dva ubožca,
je reporter brez vsebine vsake,
da ustavlja že na cesti take,
skupaj rada bi bila trinožca.
Ne trinoga, sta zato prekratka,
le trinožca, čisto brez humorja,
črnega, soli in brez sladkorja,
dva, kjer površina ni prav gladka.
