Se imela ta je za igralko
prve vrste, so ji Urška rekli,
na plesišče brž po njo bi stekli,
jo vrteli, Uršiko plesalko.
Ni bila od tistih, ki lepota
bi jih prav posebej okrasila,
bolj od tistih, ki jih je vodila
vase le zagledana slepota.
Da na odru bi lahko obstala,
prva da ostala bi na plesu,
všečna tudi levemu očesu,
vse od sebe Uršika bi dala.
Ko so rekli, dva koraka v levo,
raje je kar tri več naredila,
zamižala, v slepo tja sledila,
pa če zavozila vso zadevo.
Rekli so ji, da pogubno trajno
takšno bo plesánje, to početje,
da nevzdržno je divjanje, dretje.
ona pa je kar vrtela lajno.
Vendar lajna ni za vsako rabo,
so svarili jo, a je vrtela
dalje kišto, malo ne zardela,
puščala le zgražanje za sabo.
Lajno še vrti, se okorišča
z njeno enolično melodijo,
ker ne ve, da dolgo ne pustijo
več jo tam, jo sunejo s plesišča.
V levo, v levo, še korak nadalje,
ko mižala Urška bo zavestno,
zapeljali bodo jo objestno
tja, ker si iskala je medalje.
Kje je to? Ni na plesišča pragu,
je čez rob, je več korakov v levo,
Urško z lajno bomo zrli, revo,
tam vrtela bo ročico vragu.