Da bo dež, napoved se glasila
tisti dan ni, toda brž oblaki
zbrali so se velikanski, taki,
kot bila bi zadaj vražja sila.
V kurnik kolodvorski prižgolele
in prikokodakale so ptice,
istospolne vse in brez vodnice,
izgubljene so zato se zdele.
Kurnik je za tarčo bil namenjen,
da so pot tja laže prepoznale,
spotoma da ne bi kam zbezljale,
cilj poti da bil lepo je sklenjen.
Ena jim zagodla je pošteno,
ko jih je konkretno spraševala,
kakšna da prinesle so godala,
kaj bodo igrale, kaj za eno.
Se izkaže, da so vokalistke
vse po vrsti, ki jim dirigira
sila, ki instrumentalizira
ptice pernate, prav vse solistke.
Ena v vrečko glavo je tiščala,
ob vprašanju kdo ta zborček vodi,
drugi, tanjši, videlo se, blodi
da brez uma, bi doma ostala.
Tretja, tista slabega bolj vida,
s kokodakanjem se ven je vlekla,
se razgalila, barbarsko slekla
je četrta, težkega izida.
So žgolele, a kdo vso stvar vodi,
vedela v resnici ni nobena,
čivkali so vrabci, enkrat ena,
da to ni golob, ki tja ne hodi.
Kakor ne kanarčkasta ujeda,
ki nenadoma je kar zbolela,
v tarči da se ne bi v past ujela,
bi rešitve ne bilo izgleda.
Ta bila voditeljica zbora
naj nekakšnega bi, šarže višje,
a izbrala raje je zatišje,
da bi ne izpadla pevsko nora.
Pred dežjem očitno, pred nevihto,
so okoli tarče, cilja zbrale
istospolne se in vtis tak dale,
da perjad težko res brzda ihto.
Ihto in nervozo, ko bližina
medsebojna jo tišči in žuli,
sliši se, kako ta jata tuli,
ko ni vodstva, ko ni petelina.
