V čase se zazrimo starodavne,
tja v Zavezo staro, ko kristjanov
še bilo ni, Bog za rod poganov
pa koval je še načrte glavne.
Spomnimo vesoljnega potopa,
Noeta se in njegove barke,
okrog nje je dolgo kopal jarke,
upal, da se v vodi ne okopa.
Pluli štirideset dni po morju
Noe, z njim ljudje so in živali,
ki so tiste čase jih poznali,
pa bilo ni kopna na obzorju.
Spuščal Noe vrana vsakodnevno
z barke je, da bi prišel do kopna,
pa bila so kopna nedostopna,
vračal vran se vsakič je pohlevno.
In potem je spustil še goloba,
ali končno so odtekle vode,
je končan potop in ptič dobode
zemljo kje, ki kopna bo podoba.
Ni golob se vrnil, informiral
Noeta ni, pomoči ni nudil,
je nazaj na barko ptič zamudil,
prav povedano – je dezertiral.
A ta ptičja vrsta je obstala,
za to Noe zgolj ima zasluge,
izumrle žal so mnoge druge,
ta pa je potomstva cel kup dala.
Bog ob vsaki se odtlej povodnji
spomni Noetove te napake,
da je vzel na barko poleg srake
tudi par golobji, par razplodni.
Saj golobji zarod ne ukrepa,
ko poplave so, se varno skrije,
in potem z dodatno škodo rije,
oh, ti pamet Noetova slepa!
Bog ga je ustvaril, to vsi vemo,
kakor svojčas dinozavre tudi,
zdaj pa se človeštvo silno trudi,
da očisti kdaj golobov sceno.
