Sosed naš na skrajni levi strani
da je revež, znano je vsesplošno,
tudi če živi nadvse razkošno,
vsake odgovornosti se brani.
Revež je, ker mož je brez očesa,
mislili v soseski smo sosedi,
in ne vidi, kadar so izgredi,
kriminal, ne vidi marsičesa.
Slep je sosed tam na levi skrajni,
smo dejali, ga pomilovali,
bi še vbogajme mu skoraj dali,
ko tako v slepoti vztraja trajni.
Ne, ni slep, samo oči zatiska,
smo po dolgem času le zaznali
in, glej zlomka, hkrati s tem spoznali,
ne občuti da žal ne pritiska.
Ko na druge se močno pritiska,
ne zaznava, slepega se dela,
tudi če soseska bi gorela,
jo poplavna prizadela stiska.
Sosed tam na naši skrajni levi
je samo tako samozadosten,
da v dokazu še tako preprostem
nič ne vidi pod lučjo podnevi.
Bo zato spregledal pač ponoči,
ko vsiljivec tuji ga obišče,
hišo skrajno levo mu preišče,
klical slepec lažni bo k pomoči.
A tedaj vsesplošna bo slepota.
za njegove muke bomo slepi,
ilegalec ko se nanj prilepi
in zadovoljena s tem bo kvota.
Ko ob zid nekaznovano stisne
nam soseda tam na skrajni levi,
kdo pomagal bo brljavcu, revi?
Samcat sam oči tedaj zatisne.