Kaj metelčica je, pozabili
da ste, ni zanimalo vas v šoli?
abeceda je, ki se nikoli
k sreči nismo s silo je učili.
Je Metelkova bila stvaritev,
ko je hotel šumnike pisati
z enim samim znakom, z njimi dati
novo nam črkovno ureditev.
Franc Metelko vnesel hieroglife
je nekakšne, lastne umotvore,
kot da ni bilo že dosti more
v pravdi črkarski za vseh črk tipe.
Danes več Metelka ne poznamo
niti ne metelčice njegove,
a Metelkovo in nje zidove
še predobro v mislih zdaj imamo.
Nova se metelčica tam piše,
indijski so in arabski znaki,
pakistanskim mnogi so enaki,
po afgansko se na zid jih riše.
Razvozlavali so učenjaki,
kaj le po metelkovsko sporoča
ta metelčica prav nemogoča,
ki se najde na ograji vsaki.
Je Bošté Pokljukčar zaukazal,
naj te kljukice se dešifrira,
ki postrani nanje se ozira,
se sprašuje, kdo jih je namazal.
Ni se dalo kljukic razvozlati,
dokler cel štab ni kriminalistov
v družbi podkovanih policistov
mogel sporočilo to razbrati:
»Jih dobi po grbi, kdor uboga
nas kdaj ne, ki tu smo vaši gosti,
naši so obiski zdaj pogosti,
vsake vrste tu dobi se droga.«
