Dolgo ni nihče za to se zmenil,
pomenljiv priimek kakor ona,
je Grdavževa in še Fiona,
komaj kdo jo kdaj je kje omenil.
Kar pozornost ta Grdavž pritegne,
ko začne z vse gršimi citati,
s takimi, da vidno, javno blati,
operirati, če le utegne.
Vzame tak citat in ga obrne,
tujcu, diplomatu ga obesi,
ali pa novinarju, s čudesi
operira, nanj vse blato zvrne.
To njegovo kajpak je stališče,
nam Fiona javno zatrjuje,
z vso zlaganostjo nas prepričuje,
da oblast samo prepire išče.
Ko beseda se kulture tiče,
se Fiona brž ob njo obregne,
ena da je višja, stvar zategne,
spet omisli si zlagane priče.
V usta jim besede zgolj polaga,
kakor vaška čenča, tercialka,
pravi zase, sem poročevalka,
za povrh profesionalna, draga.
Tega je le ona, on sposoben,
nek Grdavž, zlagan že od začetka,
treba ni nobenega povzetka,
je ime zgovorno: nespodoben.
