Neki hov-hov tokrat zmedo dela,
stroški z njim enormni so postali,
zlasti ko v Ameriko poslali
so ga na obisk, ti gromska strela.
Kaj še, hov-hov ni bil sam na poti,
cel trop mu je v spremstvu delal družbo,
ker vse to povezano je s službo,
kdor trdi drugače, ta je v zmoti.
In hov-hov še druga zganja bedno
pobalinstva s ceno tisočakov
tristo, da opremil bi vojakov
šeststo s tem, kar bi bilo vsaj vredno.
Ja, saj pravim, pasje so zadeve
luksuz, da želodec se obrača,
hov-hov žre in kdo naj vse to plača?
Kdo le? Državljani, ki so šleve.
Odstraniti bi hov-hova dali
zdavnaj že njegovi gospodarji,
toda ne, nikar le, bogobvarji,
sami sence lastne bi se zbali.
Hov-hov, pravijo, ima da kritje,
pa vse kaže, da le senco bledo
dela mu golobček s svojo bedo,
ulovljivo in nemočno bitje.
Ko ta senca, kritje to odpade,
kar se še prekmalu bo zgodilo,
se ne bo čestitalo, slavilo,
ker bo kakšen manj, ki vidno krade.
Pravo slavje, sicer trpko, pride,
ko se terjal davek bo svobode,
ko hov-hovska klika se nabode,
nesvobodna iz tegá izide.
