Jajc nam manjka, delovne ni sile,
ata je golob dejal družini,
naši nesposobni so v večini,
zvezde rdeče so, a nam nemile.
Da naš golobnjak lahko obstane,
treba nujno tujih bo mladičev,
da oplemenitijo naš ničev
zarod, ki ostal bo še brez hrane.
Se domisli ata, da golobi
ker brez jajc so, bi lahko dobili
jih tako, da bi jih uvozili,
par sto tisoč po oceni grobi.
Kukavice letajo tod mimo,
spomnijo njegovi ga iz jate,
če ustavimo jih, ni zagate
daj, podvizajmo se še pred zimo.
Bo pozimi namreč manj prehodov
čez ozemlje naše, kukavičja
zaustavi se kolona ptičja,
za lovljenje ptic ne bo več vzvodov.
Kukavica itak že podtika
svoja jajca vneto v gnezda tuja,
naj se torej golobnjak pomuja,
da popravi se številčna slika.
Golobnjak na vse pretege sili
zdaj se, da privabi kukavice,
toda to prepametne so ptice,
taka se golobov ne usmili.
Dalje nese jajca kukavica,
ker pri takih butcih prizadetih
zarod njen pogine v nekaj letih,
modro misli si migrantska ptica.
