Dvignil se je danes do višine,
kolikor nagrobnik nizek znaša,
koliko je to, naj se ne vpraša
raje prav nihče, da ga ne mine.
Zgodbe slišati da ga ne mine,
ki sploh ni je pravzaprav, le scena
kakor ta dan vsako leto ena
in pa ista kot odraz plitvine.
Zmanjkalo ko je govorcev davno,
ki podati bi resnico znali,
dober je še surogatek mali,
ta po svoje vse zavil bo pravno.
Ne, vseh svetih pač ne bo omenil,
ker prišteti niso med heroje,
on pa upošteva samo svoje,
kot da svet se ne bi nič spremenil.
Spet prešteva svoje in prišteva
zraven vsakič tudi tiste mrtve,
ki njegovih so zakrite žrtve,
svojo kratko zgodbico pogreva.
Je mirovnik, skoraj pozabili
bi povedati, ta mir oznanja
v istem hipu, ko se onim klanja,
ki so zoper mir se pregrešili.
Mir da bo, prav radi so verjeli
tisti, ki so zgoraj poslušali,
to pa bo, so govoru dodali,
ko bodo govorca medse šteli.
