Dal Collodi nam poduk je večen,
plača da se astronomska cena
za Ostržka, ki je kos polena,
da postane fant normalen, všečen.
V pravljici se to samo dogaja,
ne v resnici, da vsak mojster Pepe
srečo bi imel, potem ko stepe
ga usoda, ko mu sin uhaja.
V naši je deželi tak stesanec
vsakič kot izguba se izkazal,
zadnji v vrsti teh pa še dokazal,
kaj pomeni to – neotesanec.
So stesali ga, mu v roke dali,
da bi peljal barko, so krmilo,
a se v hipu je izjalovilo,
kar od njega so pričakovali.
Po palubi je samo plesalo
to poleno, stvar na moč proslula,
barka sploh iz luke ni izplula,
ni premaknila se niti malo.
Da s polenom se ne gre v daljave,
se spoznalo kajpak je prepozno,
ko dogajanje bilo je grozno,
barko ko zajele so poplave.
Komik je, potem so ga branili,
ki iz amaterjev norce brije,
a resnice se tako ne skrije,
kaj so pri tesanju zagrešili.
Vzeto nápačno bilo poleno
je iz kupa drv nestesanih,
presejanih v ta namen, izbranih,
da dosegla bi najvišjo ceno.
Meril morsko daljo in širino
je stesanec, in po podu skakal,
konec zgodbe spodaj bo dočakal,
kajti barka tone nam v globino.