Triintrideset že let je tega,
ko sem rekel si, saj bo še bolje,
bil sem res izredno slabe volje,
me jezila lastna je natega.
So minila tri že desetletja,
pa se vse le slabše mi dozdeva,
ne, resnično takšna je zadeva,
vse od zime pa spet do poletja.
Triintrideset let je, kar stvar sanjam,
vsako noč si rečem, jutri pride,
a zvečer, ko sonce spet zaide,
vidim, da le utopijo zganjam.
So spremembe, a v nasprotni smeri,
nisem mislil si, da bo ostalo
tisto stanje, da ne bo se dalo
zavrteti ga nazaj po moji meri.
Tri sem desetletja se nadejal,
da prišel bo novi jutri končno,
ko nebo bo rdeče, a zgolj sončno
se pojavi, da bi kar zablejal.
Triintrideset je let od tega,
ko dovoljene bile so sanje,
mislil sem, zdaj pride konec zanje,
ki razpada krivi so in zlega.
Zdaj po vseh teh letih je na dlani,
da živel sem v utopiji lastni,
da ob drži moji bo oblastni
večno svet obstal na naši strani.
Triintrideset je let minilo,
a še vedno v prazno sanjam sanje,
da povrnem kdaj se v prejšnje stanje,
spet v rdečo ljubo mi prisilo.