S tržnice sem zadnjo šla soboto,
komajda sem breme še nosila,
sadje, zelenjavo, naložila
vse kar sem, bilo mi je v napoto.
Vlekla sem, tovorila skoz mesto,
saj ni daleč moje stanovanje,
a glede na leta, moje stanje,
obtežena grem težko čez cesto.
Se tedaj pred mano je pojavil,
kakor da bili bi drugi časi,
kavalir, mladenič temnolasi,
s prstom me uperjenim pozdravil.
Sem naglušna, nisem razumela,
malo tuje mi je vse zvenelo,
a pokazal je z rokami, delo
da ga veseli, to sem dojela.
Razumela sem, prevzel košaro
mojo bo in nesel jo do doma,
redko takle kavalir priroma
mimo, ki pozna oliko staro.
Spotoma se kavalir ustavil
kratko je pri prodajalcu cvetja,
vsega vzel je, svojega imetja
bogve koliko za to zapravil.
A potem med drugimi je v gneči
fant poniknil, v zemljo se je vdrl,
ta dogodek mi srce je strl,
kaj naj še povem vam o nesreči?
Ko hotela znova nakupiti
najosnovnejše sem, sem spoznala,
da denarnica mi je ostala
tam, kjer se ne dá je izgubiti.
Policist podal ugotovitev
je nazadnje, da preveč razpredam,
vse premalo pa da se zavedam,
kaj kulturna je obogatitev.
