Za koreografa ga imajo,
po katerega naj glasbi glasni
vsi plesali bi, hitri, počasni,
vsakič njemu jo vrteti dajo.
Štiri že poslal je na plesišče,
prvi bil za silo je uspešen,
maneken, še kar uravnovešen,
a ne tak, da se ga ravno išče.
Drugega poslal je, ga podtaknil,
z mestnega plesišča ga potegnil,
v plesu se županovem pretegnil
ta je as, v trenutku spet umaknil.
Cmerav bil je tretji, dasiravno
uglajeno se je fant premikal,
nekajkrat se na plesišču slikal,
bolj kot plesno se je držal pravno.
Se četrti novi mu plesalec
je izpridil, brž ko zakorakal
je na oder, rekli so, dočakal
kmalu ta iztegnjen bo kazalec.
Asi štirje, spet plesišče prazno,
saj četrti večkrat se spotaknil
je ob tepih in grdo omahnil
pred melono, vsem dal vtis – porazno.
Petega zdaj išče za plesišče
naš koreograf, da se storilo
bo ob tem lahko vam samo milo,
saj pretaknil zanj bo vse smetišče.
Zaskrbljen je, ali bo res pravi,
ker edino to mu je ostalo,
da plesalca, če se bo sploh dalo,
iz odpadlih krp še skupaj spravi.
