Iz Amerike jo je prinesel,
dediščino, sprva šlo najbolje
stricu ni, a ni izgubil volje,
upanja, da zmago bo odnesel.
Stric Andrej to naš slovenski bil je,
v novo nam Slovenijo povratnik,
znal zmnožiti dobro je večkratnik,
zarohneti po potrebi divje.
Niso upali pred njim početi
vsega, kar hoteli bi nečaki,
vedel stric je dobro, da bedaki
niso iz sorodstva žal izvzeti.
Na nečake ne bi bil ponosen,
a ni mogel nič več jih po prstih,
ko so tolkli revčki se po prsih,
zganjali ko so napuh neznosen.
Ko odšel je, Bog mu daj pokoja,
zavihtela z nosom se visoko
najprej Milka je, potem globoko
padla je kakor antična Troja.
Kot evangelist Matej se dvignil
drugi je nečak, pomembna slika
zdel sam sebi se, Odrešenika
ta igral je vsakič, ko je mignil.
Za krščanstvo in teh sort vrednote
bil je vnet, na videz le, pro forma,
ga drugačna je vodila norma
po uhojenih poteh slepote.
Dediščino hitro zaflečkali
so nečaki v stari domovini,
v novi je Sloveniji edini,
pravijo, da niso razprodali.
Pa pogledali smo jim račune,
prazni so, da stric obrača v grobu
se lahko, saj čisto so na robu
ti nečaki, dediči štacune.
