Umetelno v levo je zavijal,
dvojni aksel, se potem bahal je,
zdrs bil je večkraten, on po pavje
se je nosil, zraven led razbijal.
Umetelno vozil je po levi,
ne, ni prehiteval, zaostajal
v času daleč je in tam je vztrajal,
v desno so umikali se revi.
Umetelno se širokoustil
je, kako priročen je z levico,
in bentil, preklinjal je krivico,
da nihče mu ni še nič zapustil.
Umetelno kazal z levo roko,
kaj vse zmore, pa čeprav pohabljen
videti je in zelo obrabljen,
dvigne z muko le levico sloko.
Umetelen da je, zatrjuje,
čisto ves, kar moramo priznati,
mu priznanje brezpogojno dati,
krona da je stvarstva on, ki tu je.
Umetelen ves je ta naš znanec,
v levo ko se na svobodi giblje,
se samo še v večno skrajnost ziblje,
ko nadene si naziv poslanec.
Umetelnost važna vsa, prevzetna,
v tem je, da mu vsega primanjkuje,
zdravo pamet pa da zamenjuje
mu intelegenca, a umetna.