Striček spet veselje je pokazal,
se oblekel kot za hišo mestno,
nosil se po ulici objestno,
žvižgal, da ljudem oči bo mazal.
Se na poti režal topoglavo,
češ jaz na vremensko se napoved
pač požvižgam, moja je zapoved,
da bo vreme lepo, jasno, pravo.
Sončnik vzel je v roke, ker dežnika
on ne potrebuje, pelerine
tudi ne, obetal si jasnine,
ni bila mu mar vremenska slika.
Zaškrabljalo je potem nenadno,
da ni nič, se striček je tolažil,
malce se pač sončnik je ovlažil,
ignoriral bom napoved zadnjo.
A ostalo ni pri tem, škrabljalo
da bi zgolj, usekalo je strašno,
prav na strička glavo samopašno
kot za stavo je močno curljalo.
Le od kod curlja, se je pridušal,
to ni voda, greznica zaudarja,
komaj je pritekel do vratarja,
v hišo se rešiti je poskušal.
Padalo okoli je vejevje,
ravno ko je bil pred mestno hišo
in ko skočil bi v vratarsko nišo,
glej ga zlomka, da pod kap prišel je.
Nič od sončnika mu ni ostalo,
moker, zasmrajen ves je preklinjal,
toda curka tok se ni prekinjal,
drl je, pojenjal niti malo.
To ni dež, naš striček zdaj spoznal je,
nekaj drugega se je razlilo,
kar bi skoraj ga ugonobilo,
bil ves v strahu je za lastno zdravje.
Je mar eksplodiralo stranišče?
Ne, povedali so mu naknadno,
res je, dasi zdi se nenavadno,
mu pozdrav poslalo je sodišče.
