Se France sprehodil je po Kranju,
dolgo ni pokukal v svoje mesto,
daljno je do tja prehodil cesto,
mučna pot bila je, kakor v spanju.
Gledal je, bilo je zjutraj zgodaj,
ko so ulice docela prazne,
si ogledoval izložbe razne,
bogvekaj bilo ni v njih naprodaj.
Saj se ni kaj dosti spremenilo,
le da hiše zdaj so še starejše,
ne smrdi po cestah, je svetlejše,
ni veliko vmes se dogodilo.
Pismenih je več kot moje čase,
to se jasno vidi na fasadah,
na zidovih stranskih in ogradah,
pa nikjer noben se vol ne pase.
Kaj napisano je, ne dojamem,
neki offi, fucki, neki znaki,
le kako zdaj govore rojaki,
redko jim besedo še ujamem.
Tamle vidim sredi trga kamen,
piše, da postavljen je Francetu,
in da mir naj bo po celem svetu,
nekaj cvetja, venček in pa amen.
Končno prvi človek se prikaže,
mu zakrit obraz je, kaj je danes,
je to kranjski mar mohamedanec,
je resničen nanj pogled, ne laže?
Še več takih z ruto je čez usta,
pomirim se, nápak sem presodil,
vse predolgo sem na tujem blodil,
maškare so, saj smo blizu pusta.
Enega potem ko nekaj vprašam,
pa ne morem sebi več verjeti,
nič ga ni mogoče razumeti,
na ušesa več se ne zanašam?
Nekaj kot mirdita mi je rekel,
da je mir sem skušal razumeti,
mi potem bilo je za umreti,
sem začuden ves se opotekel.
Je razlagal nekaj mi po svoje,
vsa družina z njim mi nekaj vpila,
nič ne vem, kaj mi je govorila,
ali srečal res sem Kranjce moje?
Jih vsaj dvajset je še pristopilo,
videl sem, tu njih je domovanje,
zraven, kjer imel sem stanovanje,
vse z menoj se z gestami trudilo.
Mar res ogovoril sem rojaka?
V temle mestu čudna stvar dogaja
se dandanes, tuje mi postaja,
srečam ko soseda in mejaka.
Čakam, da zjasnijo se vremena,
Kranjcem, Kranjčanom med njimi zlasti,
sanjam spet o časti in oblasti,
moja, upam, vzklijejo semena.
