Novi se Rasputin nam obeta,
rekli v Kremlju carju na uho so,
sporočili mu novico boso,
da Grigorij bo ikona sveta.
Ne Grigorij, ta bo Vladimirski,
Boris car izvedel je nenadno
in odstopil sam na uro zadnjo
v svoji vnemi ruski praznoverski.
Ko se prelomilo je stoletje,
car odšel je, se konča zadrega,
čudodelec zdaj namesto njega
demonstrira svoje vsem početje.
Res Raspuitin je tedaj zavladal,
kot je Nostradamus napovedal,
svet ga kot rešitelja je gledal,
ki ne bo govoril le, nakladal.
Čudež prvi je Rasputin storil,
ko se spravil sam je nad Tatare,
krimske zgolj, ki revščina jih tare,
neoborožene jih pokóril.
So razglašali ga za stratega,
kakor zanj je Nostradamus pravil,
skoraj vsak pa Rus komplekse zdravil
je ob njem, a čudež je – natega.
Je sledilo čudežev stotero,
od katerih vsak bil bolj je čuden,
svet pa vedno bolj ob znakih buden,
da ne gredo vštric več z naukom, vero.
Kaj storiti, to je zdaj vprašanje
zgolj za Ruse in za boljševike,
rade bi prečistile se klike,
saj nevzdržno je postalo stanje.
Niso Nostradamusi potrebni,
da bi vedeli, kako konča se
čudež ta Rasputinov, vsak zase
sliši v dalji zvonček že pogrebni.
