Na Novini, stari krčevini,
kjer se, vemo, zemlja obdeluje
in doslej že več rodov kmetuje,
priča zdaj smo novi zgodovini.
Na novinski zemlji bil sestanek
je Novinarjev, nje prebivalcev
in obdelovalcev, kmetovalcev,
da je njihov ogrožen obstanek.
Niso zadovoljni, pritožuje
tokrat vsa novinarska se srenja,
pravi sama sebi, da začenja
boj, ker vsak dan se dogaja huje.
Ker Novinarje se ustrahuje,
češ da niso zemlje gospodarji,
je najhuje ob večerni zarji,
ko se nekatere izseljuje.
Je Novina s soncem obsijana,
zemlja plodna, a nas zapostavlja
vidno se, pridelke ko pospravlja
požeruh, mi smo njegova hrana.
Gledajo od daleč na Novino
tisti drugi, pahnjeni v osojo,
takšno dajo zgolj lahko presojo:
»Ti so šli že zdavnaj v zgodovino.
Res so na Novini pravi trapci,
domišljavi, da se zemlja zjoče,
kaj novinska srenja vendar hoče,
saj bili od nekdaj so le hlapci.«