Znan od nekdaj bil je že v soseski,
zgodaj se pretepati začenjal,
hotel gor je, se navzgor je drenjal,
znan po kratki bil je še pričeski.
Boksar Žane, ki čez gaje, loge
tekal je, kondicijo nabiral,
da bi v ringu zmage zgolj pobiral,
druge sebi ni priznaval vloge.
In je boksal, se počasi vzpenjal,
večja so bila pričakovanja
od dejanskega uspeha, stanja,
a je vztrajal, mišice napenjal.
Boksal ko za mestnega prvaka
je naslov, ušla je hitro zmaga,
v prvi rundi zlahka ga premaga
stari boksar, Žaneta junaka.
Na prvenstvo ko poda državno
se brez zmage na lokalni ravni,
tudi tu sledi poraz neslavni,
toda Žane vztraja, to je glavno.
Se domisli, da kontinentalno
ga prvenstvo v šampiona dvigne,
da zapušča prejšnji klub, namigne,
šel v evropski zdaj bo ring frontalno.
Kljuva vendar skrb ga, če izide
tale reč se po pričakovanjih,
segel če bo po odlikovanjih,
če mu končno srečna zvezda vzide.
V preročišče po nasvet gre Žane,
da izvedel, bi, kaj tam ga čaka,
v kakšnega se prelevi veljaka,
rokavice boksarske si mane.
Ali bom prištet k evropskim asom?
poln sebe v preročišču vpraša,
je odgovor, zmage da odnaša,
kdor udarcev ne deli pod pasom.
