Anastazija reinkarnira
vsake toliko v mitologiji
se slovanski, v svoji mimikriji
kratek čas po odru paradira.
Kot Dimitrij Lažni, še kateri
teh nepridipravov se pojavlja,
za princeso pravo se predstavlja,
da ustreže ljudski lahki veri.
Taka Anastazija ponaša
zdaj z drugačnim sicer se imenom,
a z identičnim povsem namenom,
tokrat imenuje se Nastaša.
Vgnezdena na svoji ruski dači
o vladarskem sanja pokolenju,
toži hkrati, njenemu življenju
da obstanka ni ob majhni plači.
Z njo mužik brkat se prilizuje,
kliče ga Aleksij, ugotavlja,
posle njene vestno da upravlja,
a da mu denarja primanjkuje.
Kot golobji par v cesarski loži,
brez katerih svet bi se iztiril,
ljudski glas naj mit okrog bi širil,
vendar mit na žalost tak ne kroži.
Besna je Nastaša, popularnost
da med ljudstvom padla je globoko,
zdaj benti, razklada na široko,
kdo je kriv za to nesrečno stvarnost.
Se Nastaša iz mitologije
pač ničesar žal ni naučila,
lažnost svojo naglo je razkrila,
saj, kdo je zares, tak šus ne skrije.
