Poslušali njen so govor zbrani,
bolj kot govor njeno govorico,
branjevsko podala je novico,
bil je vtis, da govori o hrani.
Manj imeli bomo drugo leto
in še sedem suhih let v bodoče,
v atmosferi bolj kot zdaj bo vroče,
rekla je povsem neprizadeto.
Šle bodo od nas debele krave,
vole bomo v sili razprodali,
manjkalo bo marsičesa v štali,
manj je več, to so besede prave.
Kdor poslušal je, se je zamislil,
mar ne govori v osebi tretji,
se zapleta glagol ji imeti,
kot bi v pasu kak dražljaj jo stisnil.
Manj imeli, stisnili pasove
bomo družno, zlasti pri jedači,
bo, kot je na kakšni ruski dači,
dolge bomo gledali nosove.
Spet se slovnično stvar ne ujema,
druga pač oseba ji pritiče,
v drugi nagovarja nas in kliče,
ko za potrpljenje se zavzema.
Manj je več, nam vneto zatrjuje,
stisnili naj bi pasove družno,
kar junaško je, prav nič mehkužno,
tak prihodnji čas napoveduje.
Slovnično je, kar se časa tiče,
sprejemljivo, a oseba prava
spet ni, ta grdo se zafrkava,
branjevka, ki kot da krmi ptiče.
Glejte ptički, stradanje je zdravo,
z vami sem sedaj vsa solidarna,
manj je več, parola ta udarna
je za naš čas tisto najbolj pravo.
Ta prihodnost je edina možna,
vse bo dobro, ker pač manj bo vsega,
vol bo šel, ostala bo telega
in vodnica krav debelokožna.
