Pravljice? Saj to je prazna vera,
kot religija za ljudstvo opij,
kakor nebotičnik brez nadstropij,
ki sam vase sproti se podira.
Brata Grimm, lepo vas prosim, nula!
Kdo še takim pravljicam naseda?
Pravljičarja? Kje pa, čista beda,
prazne marnje, kljukca dva proslula.
In obuti maček, ta izmeček,
ki Perrault si z njim je delal slavo?
Kje boš staknil danes prazno glavo,
ki verjame, da je dober deček?
Žabji kralj, lepo vas prosim, žaba
da bila bi princ, le kje živite?
Cepca takega pač ne dobite,
ki nasede, da princ ni ogaba.
Časi pravljic nepovratno mimo
so že lep čas, zdaj je vse realno,
pa če še tako na moč banalno,
zlahka brez teh pravljic preživimo.
Ena le je pravljica mogoča,
tudi vanjo živ krst ne verjame,
polna je obljub in prazne slame,
je dobrin košarica plesoča.
Pravijo, da je nadvse ugodna
in da v trgovinah poplesuje,
se rešitelju jo pripisuje,
a vsebina je hudo nerodna.
Za potrošnika je prirejena,
da verjel bi butec, da obstaja,
toda kaj ko žal na plan uhaja
jajc golobjih lažna nizka cena.
Saj ne, pravljici da kdo verjame,
le bojijo se zlaganci zase,
pravljica prezgodaj ta konča se,
ko hudič si slednjič ceho vzame.
Prim. na:
Nova24tv