So za Markca starši ga krstili,
Janež mu priimek še dodali,
so kot mrkeža ga vsi poznali,
ki so z Markcem znanstvo kdaj sklenili.
Mrkež Markec Janež, ta naš znanec,
redno mrko je okoli gledal,
najsi tega ni se bil zavedal,
vedel se je vselej kot Bedanec.
Tisti mož iz Kekčeve doline,
čigar je nastop in besednjak
v hipu razumel, odklanjal vsak,
ki zazna, da manjka tu globine.
Markec lezel rad bi gor v višine,
prvo bil pero podalpske srenje,
ki na moč naj ceni njega mnenje,
sama po večini brez globine.
V pridigarstvo Markec se zateče,
ko premalo ceni ga občinstvo,
ko očita kdo mu pobalinstvo,
zoper besednjak ko kakšno reče.
Markec bi nadvse rad asistiral
v sferi pridigarski bogoslovni,
a ker mrki so za cirkus klovni,
kmalu je prav mrko odmarširal.
Mislil zase, véliki sem mag,
magovstvo med zvezde me povzdigne,
pa se tudi tu mu kolca, rigne,
daleč je od zaželenih zmag.
Slednjič prelevi se v akrobata,
salto naredi a lá mortale,
kolikor moči so Markcu dale,
lastnega še poteptal bi brata.
Misli Markec, zdaj sem našel sedlo,
na tem konju daleč bom poskočil,
jezdec se je čisto pootročil,
jezdil kot na psu prav kmalu medlo.
Danes ko boš Markca kje ugledal,
akrobata, ki se je prevrnil,
raje slabe misli boš odvrnil,
tudi če se prav ne boš zavedal.
Vse je, kot prevrnil bi se čoln,
preobrat ta v cirkuški areni
toliko občinstvu zgolj pomeni,
kot če zvrnil bi se mrki klovn.
Klovn namreč Markec je v resnici,
ki se za denarcev je prgišče
na otroško šel igrat igrišče,
klovnasto izpadel po pravici.
Niso to imeli za krivico,
ki ta Markcev salto so motrili
in nazadnje mu ugotovili
zlomljeno desnico in levico.
Na obeh prav grda je fraktura
in v poklicu predmortalno stanje,
vzrok nespametno bilo igranje,
kot ga zmore le še slepa kura.
Takšen Markec je dožível zlom,
da se stanje nikdar ne popravi,
z mesta Janež več se ne prestavi,
saj povsem je zdaj poklicno hrom.
Jasno tole so oceno dale
sile laične in poznavalske,
polomije te prekucovalske
Markcev kriv da salto je mortale.