V kavo zrla je vedeževalka,
ki jo srknil z dolgim je požirkom,
ta podoben dnevnim je odmerkom,
prisesanim nanj kakor pijavka.
Rekla dolgo nič ni, pomolčala
pomenljivo, bi krohot izdal jo,
ko ugledala figuro pavjo
v kavi je, se ni na glas smejala.
Se profesionalno zadržala
jasnovidka je, iz usedline
ko je brala, v kakšne ga temine
pot nadaljnja kmalu bo speljala.
Pavje da se nosi, a golob je
tisto, kar se v zocu prikazuje,
videla takoj je in še huje,
da potonil bo samo še globlje.
Štiri zanj da so usodne ženske –
žensk ne mara, to se jasno vidi,
ga nobeno krilo ne izpridi –
a zadajo muke mu peklenske.
Z eno razkazuje se ogabno,
druga v hrbet mu je že skočila,
tretja mu bo štalo priredila,
varen pred četrto ni, ošabno.
To razbrala je vedeževalka
iz podob, ki v usedlini kavni
so se pokazale, v tej pojavni
je obliki bistvo tega stavka:
Gaber je drevo, ki vanj zaplete
se ubožec, bobnar mu naznanja,
da ščetinast cucek ga preganja,
rdeči čevelj mu pokaže pete.
Nič ni rekla ženska, ga previdno,
diplomatsko je pač nalagala,
tole pa si zase zapisala
je na koncu na moč jasnovidno.
Da je frfotavček nestabilen,
ego ga odnaša previsoko,
bo potonil karseda globoko,
v zocu vidi se lakaj servilen.
