Završalo je krog kolodvora
in po drugih delih tudi mesta,
najlepšega, kjer nobena cesta
taka ni, kot cesta biti mora.
Završalo je čedalje huje,
tresla se je toka napeljava,
vsaka z njo električna naprava,
bi pomislili, potres da tu je.
Stalno čivkanje samo izdaja,
da stvar resna je, norijo ptice,
da na svetu težke so krivice,
vzdušje zoprno vse bolj postaja.
Vrabci čivkajo že, najbolj vdani
ki bili so vedno in pasivni,
oni so sedaj celo odzivni,
niso mirni več tako kot lani.
Naj pozornost brž se preusmeri
stran od teh težav, to so spoznali
zgoraj, toda kam bi jo speljali,
kakšni prav prišli bi jim primeri?
Trenta, sendvič pa pršut, recimo?
Kdo še tem neumnostim naseda,
ko elektrike račun zagleda,
vse je drugo nepomembno, mimo.
Ptičji kljuni so vse bolj zeleni,
jezo je zakuhalo spoznanje,
kaj prineslo je samolaganje,
da golob krilatec je pošteni.
