Dvignil levček je visoko brado,
rad bi lev bil, rad pomemben, važen,
pa je, ugotavlja, neopažen,
staro se ne zmeni zanj, ne mlado.
On, ki vendar s kraljem se živali
že pred samim rojstvom je enačil,
on se vendar večno bo junačil,
mislil si je, so primat mi dali.
To živalska je filozofija,
da so levčkom dane predpravice,
če tako ni, se gode krivice,
šepeta mu še sociologija.
Na večer se levček je odpravil
na sprehod, da misel kakšno stakne,
takšno, da človeštvo z njo premakne,
se pred ogledalo je postavil.
Dal bo svetu pametno izjavo,
ljudstvo da je treba varovati,
ker predstavnikov se mora bati,
kar podpira pač naravno pravo.
Trgal, grizel travnate je šopke,
da ima prav, svetu da pokaže,
saj da lev nikoli se ne laže,
spustil v potrditev tri je bobke.
Je zarjóvel levči v mrak večerni,
pa bilo je, kot da kje mušica
zabrenčala bi, je vsa resnica,
da so majhni levi prav nezmerni.
Ta trditev bosa ni, obuta
še kako je, je obutev močna,
ves večer zverinica ta nočna
v prazno piska, mačkica naduta.