Se pojavila je na ekranu,
neka ko te-ve jo je posnela,
morda CNN, bila kot strela
tisti dan je bežno v prvem planu.
Le trenutek, saj jemati resno
ni bilo je, ko se je zavzela,
da bi se s krivico spoprijela,
ves čas škilila pri tem pa v desno.
Vzhod bil njen problem je tokrat bližnji,
reševala stvar je radikalno,
z gazo brisala se teatralno,
delovala kakor most je dvižni.
Most, ki vsakodnevno se dviguje,
neželene skozi da prepušča,
ki vsiljivcem hkrati v vsem popušča,
krivdo pa na druge prevaljuje.
Je bila solzava, da bi zjokal
človek se, boli ker jo krivica,
ena sama je bila pravica,
da je zvočnik in ekran z njim stokal.
Le od kod se vzela je ta Anja
ali kakor se že imenuje,
se gledalstvo čudi in sprašuje,
naša tale ni, ta je zunanja.
To ministrica je fronte neke
za osvoboditev, kaj vem kakšne,
ena tistih, ki so vedno takšne,
rekli so o njej, na vekov veke.
Ta spominja nas na sandinistko,
rdeča polt, obnašanje pragozdno,
pa zavijanje nadvse pompozno,
kakšno da izvede naj se čistko.
Slednjič končna je prišla ocena,
kam rdečekožno uvrstiti,
desetletij več nazaj, ker skriti
mogla ni, da je neuvrščena.
