Mož starósta je med diplomati,
ni pomembno kdo, ne kje na svetu,
iz države je na tem planetu,
težo ki ima, kaj pokazati.
Kadar pogovarja se s kolegi,
sem in tja nanese pač beseda
na kaj trivialnega seveda,
ne da bi kdaj znašel se v zadregi.
Zadnjič pa, kot da bi gluh bil scela,
vse, kar se mu o nečem je reklo,
bob ob steno, neprebojno steklo,
razumel ni nič, uho ne dela.
So začeli mu opisovati
to državo, ki so omenili
med propadlimi jo, prej cenili,
zdaj pa resno je ne gre jemati.
Ves čas hotel mož je razumeti,
v Južni Afriki da se nahaja,
marginalna da povsem postaja,
tožbo neko hoče da podpreti.
V Izrael država se zaganja,
pa arabska ni? Nadvse se čudil
diplomat je, razumeti trudil,
a le -tanja- ves čas mu odzvanja.
Svazi in Lesoto sta vrtela
se mu po ušesih, opustili
misel so, da bi mu razložili,
ker država vredna nič ni cela.
Da ime se z -nija ji končuje,
to dojel je, več pa ni potrebno,
saj ničesar ni na njej posebno,
razen da se naglo razgrajuje.
Spomnil se je slednjič na prodano,
prav obrobno zblojeno deželo
in odkimal: »Sizifovo delo.«
Mu Fajonija ime je znano.