Rekla mu, zabrusila je stavek:
»Zdrava sem in vas ne potrebujem,
sama si življenje urejujem,
grem, ker čaka nujen me opravek.«
Bi najraje Vladka odvihrala,
izgovarjala se na opravke,
a nanizal ji je nove stavke,
da na mestu je samo obstala.
Je obstala in zacepetala,
da, kar obljubila, izpolnila
bo, ko čas bo, se dogovorila,
on pa naj natakne si očala.
Sistematski bo pregled, dejal je,
stavka še povedal ni do konca,
ko spet moral reči je: »Madonca,
ali vam sploh gre za lastno zdravje?«
Spet izvijala se mu je Vladka,
da bo čas, ko z njo se bo pogajal,
drug termin da bi ji bolj ugajal,
zdaj bila je kisla in zdaj sladka.
Dohtar gledal jo je, se zgolj čudil,
kakšni stavki, kakšne misli nore,
izrečene čisto brez zavore,
s tako trapo da bi se še trudil!
Stavka ni do konca še izrekla,
ko presekal Vladko je po sredi:
»Vem, da ste pri vas sami vsevedi,
toda zadnjica vas bo še pekla.«
