Prva lastovka še ne prinaša
k nam pomladi, rekli so zdravniki,
glasni še naprej golobov kriki
so pod kliniko, usoda naša.
Naročeno nam je, naj držimo
navodil se, vsaj tja do pomladi
jo vzdržujemo, čeprav neradi,
skupaj z njo še malce da živimo.
S pacientko Vladko po imenu,
ki umetno zgolj se še vzdržuje,
nič od nje nihče ne pričakuje,
sama služi svojemu namenu.
Dva organa šla sta že v celoti,
strežnika dva ali ministranta
čaka nanju za organe kanta,
vanjo sta oba na dobri poti.
Z digitalno skušali opremo
trinajsttisočkrat smo kaj storiti,
pa umrlo upanje je, priti
do zaključka takega zgolj smemo.
Vrgli sedem smo potem milijonov
zgolj za novo stavbo, da bolnici
bi ustregli, na pomoč ko klici
slišali so z oken se, balkonov.
Dva organa nujno odstraniti
morali bi najpozneje včeraj,
zdaj prepozno, zdi se, je za zmeraj,
s čim, kako ju sploh nadomestiti?
Sneg prekril nam polja in ravnine
k sreči je, pomlad še ni v deželi,
kakor sneg sledi zveri pobeli,
upa pacientka, da zlo mine.
Da organa bi odšla kot žrtev,
pacientka se boji neskončno,
saj ko kopno bo in preveč sončno,
bo kadaver, mesece že mrtev.