Čivknilo je, mislil sem, da taubi
spet na štir´indvajset kur jezi se,
a pomota je, tako le zdi se,
je na drugi temeljilo žavbi.
Žavbi, kakor reče se mazilu,
ki blaži neznosne bolečine,
ko svobodno top-počutje mine,
ko narobe vse gre pri krmilu.
Takšna žavba se je oglasila,
šefa zagovarjala na silo,
češ da nič se ni mu zalomilo,
kot da sama ga bo pozdravila.
Žavbi leno rit ko se nastavi,
se trudila bo prav na vse kriplje,
tam, kjer ne srbi nič, nič ne ščiplje,
tam se neomajno v bran postavi.
Vse so drugi krivi, zlasti tiste,
ki vmešavajo se v šefa delo,
mu kazijo kariero célo,
vedno mu zavdajajo le iste.
Strašnih šef deležen je napadov,
ciljajo vanj kakor na golobe,
polni so ljudje neznanske zlobe,
šef ostaja sam, brez kamaradov.
Kaj za tako žavbo dal bi
šef njen, ker tako zelo se trudi!
Jasno vendar, ko se vodja zgrudi,
bo odklenkalo v trenutku žavbi.