Premier liga stvar je nogometna,
vendar na domačem je terenu
drug pomen povsem, ker tu v izplenu
je vsa nepomembna, brezpredmetna.
Se doma le žogice nabija,
prave žoge ni, takšne zaresne,
driblanje zgolj, ni podaje vmesne,
redno avtogole se zabija.
Ni bila od nekdaj liga taka,
toda zdaj gre v drugo leto klasje,
in zatem sledi poletje pasje,
odkar liga je v rokah junaka.
Se junak obnaša premierno,
kot da prvič stal bi na igrišču,
brcal prej doma zgolj na dvorišču,
z mulci sanjal zvezdo karierno.
Misli, da po njem se imenuje
tale liga, njemu v čast izključno,
sam navija zase silno bučno,
z žogicami revež se vojskuje.
Prileti ko v glavo prava žoga,
vidi zvezde, sebe najsvetlejšo
po učinku vselej najhitrejšo,
célo ki ozvezdje jo uboga.
Energijo rabi zgolj solarno,
da se zavihti med zmagovalce,
okrog sebe super le igralce
zbira on, nabija res udarno.
Premier liga, misli, za junaka
kakršen sem jaz, je kot ulita,
žoga z glavo v lasten gol zabita
kaže pa premierno na bedaka.
