Na pregled poslali so s svobode
ptiča podivjanega docela,
zaskrbljeni, da ga zima vzela
kmalu bo, če leka ne dobode.
Klinika za ptiče kratkodlake
ali Ka-pe-ka kolokvialno,
naj zanj poskrbi vsaj teatralno,
če ne spravi s kril mu vse navlake.
Perje vidno z glave mu odpada,
prva je bila ugotovitev,
masla na betici odrešitev
za zdravnike še edina nada.
Bobnanje v ušesih mu odzvanja,
kot da bobnar tolče ga po glavi,
so ugotovili, ptič nezdravi
pa, kot da pri pravi ni, zgolj sanja.
Kaj storiti, le kako rešiti
to zadevo, ko pa vsem je jasno,
a povedati ne upa glasno
si nihče, kako zelo je v riti.
Radi odrešili bi klienta
vseh težav, je bobnar še najmanjša,
toda črta se življenjska tanjša,
upanja ni tu za pacienta.
Se domislijo nato nenadno,
naj prevzame klinika ga druga,
specializirana, usluga
bo to Ka-pe-kaju retrogradno.
Specialna je, državna tudi,
tožil ptič ne bo tam nad tretmajem,
ko predan notoričnim lakajem
v njej bo, štabu, ki se silno trudi.
Trudi že, a kaj vse to pomaga,
ko pa zgolj kadaver so prevzeli,
ki mu bodo dneve, tedne šteli,
preden jim golob povsem omaga.