Nocoj pa, oh, nocoj bo premiera,
naznanil sivi je golob maestro,
nocoj, pa, oh, nocoj bo strašno pestro,
kot gledali bi znova Kalimera.
Bo črno-belo, je golob oznanil,
se v črn frak odel predpremierno,
ker menil je, da to bo bolj kozerno,
kolegico ko s čivkanjem bo branil.
Sestala bosta se pri njem na samo,
za premiero vadila v duetu,
prepevanje v kopalnici v tercetu
se temu pravi, vrže stvar čez ramo.
Bo črna premiera, kajti sraka,
ki sedem je milijonov izpulila,
težko nazaj bo ritem spet dobila,
je jasno, kaj zahripance pač čaka.
Bo črna premiera, v švarc bo tonu,
a trudil se maestro bo, golobček,
podal bo črni sraki parkrat robček,
da zjoka se pravilno, po bontonu.
Nocoj pa, oh, nocoj, bo ta predstava,
v njej sraka z dolgim vratom in pa prsti,
zabijalo se bo po črni krsti,
odšla bo s premiero čast in slava.
Izkaže se, da več ne bo reprize,
dovolj je ena sama premiera,
odnese z odra kar dva Kalimera,
teater ne izvleče se iz krize.
