Zgodba ta ima že dolgo brado,
po vsebini je starozavezna,
po obliki večkratno dvorezna,
za rešitev gre ali nadvlado?
Štirideset dni že skoraj traja
agonija kakor svoje čase,
ko je stesal Noe barko zase,
kaj še za rešitev preostaja?
Noe kot da barko bi prepustil
morju in valovom neprestanim,
je živalim na palubi zbranim
vse tesneje, slednjič je izustil.
Spustil je goloba, naj razišče,
kje, kako pristati bi se dalo,
da ogrodje barke vsaj ostalo
skupaj bi, živalskih vrst prgišče.
Spustil ga je in mu dal krmilo,
češ ti si primeren za krmarja,
tudi sila ko valov udarja,
se najhujše ti bo izognilo.
Pa hudič v starozavezni zgodbi
prste tej ima, saj sili s krova
zdaj žirafa z dolgim vratom, znova
barko trese, kar ni po v pogodbi.
Bi žirafe lastni se znebili,
strgali pogodbo, po kateri
ona zraven je, da bi oviri
izognili se in se rešili.
Ona pa drži se z dolgim vratom,
se oklepa, noče odstopiti
s krova v vodo, kjer se utopiti
je mogoče, fige kaže bratom.
Bo hudič, če barka se prevrne,
drgetajo vse na njej živali,
če ne bo pristanka na obali,
črna voda nas lahko zagrne.
Črna je žirafa po imenu
ta, ki odstopiti s krova noče,
vrsto svojo ki rešiti hoče,
odpovedati se noče plenu.
Toliko med plovbo je trenutno
novega, žirafa se oklepa
z vratom in z nogami ter naklepa,
koga zrinila bo absolutno.
Bo prišel trenutek, to že vemo,
ko bo treba roke ponujene,
a priložnosti so zamujene,
na globoko družno z barko gremo.
